Zgodovina podjetja Pajk klobuki

 

Rudolf Pajk, mlad kmečki fant, rojen leta 1906 v Šentrupertu, je podobno kot mnogo podobnih fantov tistega časa odšel v svet s trebuhom za kruhom. Leta 1920 je delal v rudniku rjavega premoga v Trbovljah, in sicer tudi na dan, ko je rudarska nesreča terjala življenja 26 ljudi. Iz skupine 30 rudarjev, ki so bili pod zemljo, so življenje rešili le štirim; med njimi tudi Rudolfu. Nikoli več se ni vrnil v rudnik. V Trbovljah je tedaj deloval klobučar Cimerman, ki ga je vzel v uk in ga v treh letih izučil klobučarske obrti. Leta 1924 je pri njem opravil mojstrski izpit in leta 1927 začel samostojno pot v Ljubljani. Tedaj cvetoča klobučarska obrt, ki se je naslanjala na zahteve oblačilne mode, in dobro delo sta botrovali, da je imel Rudolf Pajk lahko čez nekaj let v Ljubljani odprte kar tri trgovine s klobučarskimi izdelki (v »Pegleznu«, na Sv. Petra ulici in nasproti hotela Union). V delavnici je imel občasno zaposlenih tudi do 15 sezonskih delavcev, ki so ročno valjali klobučevino, prihajali pa so večinoma s Hrvaške. Na dan je ročno lahko vsak delavec izdelal 4 klobuke.

 

Rudolf Pajk je imel dva sinova, od katerih se je Rudi, rojen leta 1931, prav pri njem izučil klobučarstva in klobučarski izpit opravil leta 1948. Očetu je pomagal že pri 8 letih, po opravi izpita pa je bil v tedanji Jugoslaviji najmlajši klobučar. Z obrtjo je začel leta 1952. Ker so oblasti med 2. svetovno vojno klobučarju Rudolfu Pajku zasegle skoraj vse premoženje, je moral mladi Rudi (moj oče) začeti s svojo obrtjo povsem na novo. Rudolf je za sina Rudija na Mestnem trgu najel trgovino in mu priskrbel osnovno klobučarsko orodje. Nove klobuke je Rudi sprva s kolesom in z vlakom vozil prodajat po celi Sloveniji, nazaj pa vozil obnavljat stare klobuke. Pajkove klobuke so tako kot velja še danes obnavljali brezplačno, računali so le za nov material.

 

Rudi Pajk je s klobučarskimi izdelki, ki jih je izdeloval s pomočjo od 2 do 20 delavcev, kmalu oskrboval tržišče cele Jugoslavije. Stroje in material je uvažal iz Italije. Niti državna podjetja se niso mogla kosati z njim. Klobučarska obrt je Rudiju Pajku izjemno cvetela, še zlasti če upoštevamo, da je tedaj, ko je z njo začel, v Ljubljani delalo še okrog 100 klobučarjev. Sliko Rudija z western klobukom na glavi so kot navideznega dvojnika Dennisa Weaverja predstavljali tudi kot kakovostnega klobučarja na ameriških televizijah in v revijah. Ljubljanski klobučar je postal znan kot izdelovalec kavbojskih klobukov, ki so postali prav po zaslugi znane televizijske serije v Ameriki izjemno modni. K njegovi prepoznavnosti je namreč bistveno bolj kot oglaševanje vplivala nadaljevanka Šerif iz New Yorka, kar pa je stežka prenašala tedanja jugoslovanska komunistična oblast, ki mu je zasegla vso klobučarsko opremo in ga spravila skoraj na beraško palico. Dvanajst let sem bil star, ko sva pobegnila iz Jugoslavije in se naselila v Avstriji, kjer je oče odprl majhno trgovinico in tam prodajal predmete oblačilne porabe – vse od klobuka do obutve. Leta 1980 sva skupaj odprla tudi menjalnico, a pravega zaslužka s tem ni bilo.

 

Odpravila sva se v Edmonton, v Kanado, kjer naj bi nadaljevala trgovske posle s klobuki. Iz Italije sva uvozila nekaj klobučarskih strojev in vse svoje prihranke vložila v strojno opremo za novo delavnico. Izdelala sva tudi kakovosten klobuk za predsednika Regana. Prav tako sva v tem času postala veletrgovca z  jahalnimi  čepicami in posel je stekel.

 

Sam sem kot tretji klobučar v rodu s klobučarsko obrtjo začel leta 1991, po dolgoletni odisejadi z očetom Rudijem po svetu. Kot dvanajstletni emigrantski otrok sem v Avstriji obiskoval trgovsko šolo, saj se klobučarske obrti tam nisem mogel izučiti. Leta 1991 sem se vrnil v Ljubljano in po večletni prekinitvi nadaljevati tradicijo klobučarske obrti rodbine Pajk v stari delavnici na Tržaški 62. V tujini sem pridobil veliko izkušenj in kar je posebej pomembno, spoznal sem poslovne partnerjev, ki mi danes pomagajo pri nabavi prvovrstnih klobučarskih surovin. Le te omogočajo, da so klobuki, ki jih izdelujem, resnično kakovostni. Nadaljujem osemdeset let staro rodbinsko klobučarsko obrt, in sicer z novo tehnologijo in v stari delavnici, kjer spet diši po klobučevini in šelaku – surovini, ki je pri izdelavi kakovostnih klobukov nepogrešljiva. 

http://radioprvi.rtvslo.si/2015/10/vrnitev-ze-skoraj-odpisanega-klobuka/

 

https://www.flickr.com/photos/118753968@N08/sets/72157641941773225/